Avtorici: Janja Ribnikar in Urša Kavar
Slike: Arhiv Jožeta Megliča
1.
Težko rečem kdaj sem začel sodelovati pri KUD-u. Spominjam pa se, da sem se s kulturo začel ukvarjati že v osnovni šoli. Takrat smo igrali Rdečo Kapico ali kaj podobnega. Kdo pa me je nagovoril k temu, da sem začel sodelovati pri celovečernih igrah se trenutno ne spomnim, ker je tega že zelo dolgo časa nazaj. Spominjam pa se , da sem v neki igri moral nadomestiti nekega igralca (proti koncu 60. let) in takrat mislim, so bili to začetki igranja celovečernih iger.
2.
To je bil, sedaj že pokojni, Adolf Anderle, ki je bil tudi dolgo časa naš režiser.
3.
Vlog sem odigral kar precej, okoli 15, 20. Ne spomnim se čisto natančno.
4.
Besedila sem se kar hitro naučil, saj mi to ni delalo nobenih preglavic. Učil sem se pa tako, da sem pred vsakim prizorom na hitro ponovil, če pa mi del besedila ni bil všeč oz. mi ni šel čisto od rok, sem ga enostavno izpustil.
5.
V večini sem igral glavne vloge, igrali smo bolj ali manj komedije, ker so bile ljudem najbolj všeč. Se pravi da sem igral komične vloge. Resnih skoraj da ne.
6.
Igrali smo igro Gosposka na kmetiji nakar smo izgubili enega igralca - enostavno se ni prikazal na igri. Se pravi, da smo morali igro izpeljati brez njega, tako smo nekaj improvizirali. Enkrat ga je en igralec nekaj zalomil med igro in razburil takratnega našega režiserja gospoda Anderleta, ki mu je rekel: »Če bi te dosegel, bi te kar pljunil!«
7.
Ne spominjam se, da bi bile med igralci kakšne večje razprtije, pa tudi, če je bilo se v take stvari nismo vtikali in pustili režiserju, da je rešil zadevo kakor je treba.
8.
So se dogajale simpatije. Tudi take, nedovoljene.
9.
Sceno so nam izdelovali razni obrtniki. Naprimer pokojni gospod Šlibar, Mali, Švab Jože,...
10.
To, da bi se ravno podrla se ne spominjam.
11.
Ja kakšnen kozarček ga je bilo treba, da smo se znebili treme. Preveč pa ne, ker ne vem, kako bi taki izpeljali igro brez zapletov.
12. Kakšni občutki so vas preplavili po končani predstavi?
Če je bila dvorana nabito polna in če so gledalci ploskali, smo bili zelo zadovoljni, če pa je bilo na odru več igralcev kot v dvorani gledalcev, so bili občutki razumno bolj slabi.
Po predstavi smo ponavadi šli nekaj pojest in popit. Cigarete normalno, da so bile. Kdor je kadil je pač kadil.
14.
Seveda smo gostovali v sosednjih krajih: Lom, Jelendol, Tržič, Brezje, Trzin. Gorje, Bohinjska Bela,... Sprejeti smo bili v glavnem dobro. Edino v Gorjah je bilo izjemno malo ljudi tako, da smo bili malo bolj razočarani.
Na kakšen poseben izlet ali žurko nismo šli, bili pa smo v operi, skupaj smo si ogledali tudi kakšno igro.
16.
Nekaj režiserjev in vodij je bilo iz Podljubelja, večina pa jih je bilo z drugih krajev.
17.
Gonilna sila je bil predsednik in gospa Milka. Predvsem je bila pa šola največji organizator vsega skupaj. Prinesla nam je izredno motivacijo za delo.
18.
Začel sem proti koncu šesdesetih let. Vmes, po devedestim letom, nekaj let nisem sodeloval, potem pa sem se zopet pridružil igralski ekipi, igrali smo skeče tako imenovane »Za prijatelje« .
19.
Nisem se odločil, da ne bom več sodeloval. Trenutno se mi zdi, da so v igralski zasedbi večnima zelo mladi in da se nekako ne bi ujeli. Ker, ko si enkrat starejši nimaš več takih živcev, pa mislim da tudi ni prave resnosti in discipline.
20.
Sedanja igralska zasedba se mi zdi kar v redu, z nekaterimi smo še skupaj igrali. Ostalih pa ne poznam.
21.
Zdi se mi, da je veliko manj reda in discipline. Vsebinsko se pa bistveno ne spreminjajo - vglavnem se vedno igrajo veseloigre.
22.
Klemenc Ivanka, Janc Vinko, Polajnar Helena, Tončka Ahačič,...
V imenu kulturno umetniškega društva Podljubelj, se vam najlepše zahvaljujujeva.